Krščansko razločevanje ni enako kot odločanje. Odločitev je lahko preprosta: upoštevamo naše cilje in možnosti; morda bomo našteli prednosti in slabosti vsake možne izbire; nato pa izberemo dejanja, ki najbolj ustrezajo našemu cilju. Pri razločevanju gre za poslušanje in odgovarjanje na prostor v nas samih, kjer se naše najgloblje želje uskladijo z Božjo željo. Kot ljudje razločevanja preizkušamo svoje impulze, motive in možnosti, da bi odkrili, katere nas vodijo bližje božanski ljubezni in sočutju do sebe in drugih ljudi in katere nas vodijo naprej.
Razločevanje razkriva nove prioritete, smeri in Božje darove. Spoznavamo, da je tisto, kar se je prej zdelo tako pomembno za naše življenje, izgubilo moč nad nami. Naša želja po uspešnosti, všečnosti in vplivnosti postaja vse manj pomembna, ko se približujemo Božjemu srcu. Na svoje presenečenje lahko celo doživimo nenavadno notranjo svobodo, ko sledimo novemu klicu ali smeri, saj se prejšnja vprašanja premikajo v ozadje naše zavesti. Začenjamo videti lepoto majhnega in skritega življenja, ki ga je Jezus živel v Nazaretu. Največja nagrada je odkritje, da nam, kadar bolj molimo, postaja Božja volja, to so Božji konkretni načini ljubezni do nas in našega sveta, vse bolj in bolj poznana.
Henri Nouwen, Discernment: Reading the Signs of Daily Life (HarperOne: 2013), 17.