Tišina ima svoje življenje. Ni samo tisto življenje, ki je okoli besed in v ozadju podob in dogodkov. Tišina je sam temelj vse resničnosti. Čisto bitje je tisto, iz česar prihaja vse drugo in h kateremu se vse stvari vračajo. Tišina je kot resničnost najbližja zaveznica Boga.
Ko se s tišino povežemo kot z živo, prvotno prisotnostjo, potem lahko vidimo vse druge stvari in jih globoko izkusimo. Tišina ni le odsotnost, ampak prvinska navzočnost. Tišina obkroža vsak »vem« s ponižnim in potrpežljivim »ne vem.« Ščiti avtonomijo in dostojanstvo dogodkov, oseb, živali in vsega ustvarjenega.
Najti moramo način, da se vrnemo na ta kraj notranje tišine, da živimo in bivamo v njem. Zunanja tišina brez notranje pomeni zelo malo. Vse drugo se zdi veliko bolj jasno, ko se pojavi ali izhaja iz tišine. Brez tišine resnično ne doživimo svojih izkušenj. Tu smo, toda nismo v globini. Imamo veliko izkušenj, vendar te nimajo moči, da bi nas spremenile, nas prebudile ali nam podelile veselje in mir, ki ga svet ne more dati, kot pravi Jezus (Jn 14,27).
Brez določene stopnje notranje in celo zunanje tišine nikoli ne živimo, nikoli ne okusimo trenutka. Nasprotje kontemplacije ni akcija, ampak reakcija. Počakati moramo na čisto dejanje, ki izhaja iz globoke tišine.
po https://cac.org/silence-the-great-teacher-2020-01-07/ priredila s. Polonca