Duhovne vaje v Kančevcih so za nami, a v srcu ostaja …
Katja
Neverjetno, kako človeku prija tišina. Na začetku je lahko moteča, potem te posrka vase, da sam ne veš, kdaj mine čas.
Še bolj pa prija božja bližina, njegovi dotiki. Ta dragoceni čas, ko se prepustiš Gospodu, da deluje v tebi po molitvi, božji besedi, preko zgodb, pogovorov, spovedi, sprehodov …
Še bolj pa prija božja bližina, njegovi dotiki. Ta dragoceni čas, ko se prepustiš Gospodu, da deluje v tebi po molitvi, božji besedi, preko zgodb, pogovorov, spovedi, sprehodov …
Zelo sem hvaležna za čas, ki sem ga preživela v Kančevcih in za gospodove sodelavce, ki so me spremljali na poti.
________________________
Simona
Prav čutila sem, kako potrebujem daljše duhovne vaje in čas z Bogom. Komaj sem čakala na tišino, oboževala sem jo 🙂
V pomoč za razmislek in molitev so mi bili dnevni odlomki iz Svetega pisma ter zgodbe iz življenja sv. Frančiška.
Lepota svete maše in evharistije – Jezusova ljubezen, ko se vedno znova daruje za vse nas, skupna molitev, spoved.
Še posebno pa duhovno spremstvo. Čudovito označene sprehajalne poti v gozdu, ko sem si hkrati vzela čas razmišljanje
in pogovor z Bogom.
Dobila sem nov zagon za vztrajnost in zvestobo v veri; kako pomembno je hoditi za Jezusom, ne glede na to, kaj počneš
v življenju (služba …). Da je res najprej pomemben moj odnos z Bogom, iz katerega vse izhaja.