Spremljanje

Hrepenenje sv. Frančiška Asiškega, da bi hodil po Kristusovih stopinjah, je tudi danes živo navzoče v mnogih, ki želijo v vsakdanu najti Njega – Pot, Resnico in Življenje. Frančiškovo nenehno iskanje Boga v vsem, kar ga je obdajalo in v vseh, ki jih je srečeval in s katerimi je živel, nam je v navdih pri razbiranju govorice Boga, ki nas vsakega posebej kliče po imenu in vztrajno ponavlja, da smo dragoceni v Njegovih očeh.
Duhovno spremljanje ni odkritje 21. stoletja, ampak korenini v skupnosti Jezusa in njegovih učencev. Še več, sega v samo učlovečenje, ko Bog človeku v Jezusu Kristusu daruje samega sebe in vtisne svetu neizbrisni pečat ljubezni. Od trenutka učlovečenja naprej nam ostaja gotovost, da nismo sami. Bog vstopa v naše življenje po različnih znamenjih, dogodkih, težavah in radostih življenja in po osebah.

Poslanstvo spremljanja imamo v Cerkvi duhovniki, redovniki in laiki. Kdor je prepoznal Božji klic k spremljanju in nanj tudi odgovarja, je prvi, ki živi oseben odnos z Bogom v svojem. Izkušnja, da je sam spremljan, ga vabi, da ta dar deli z drugimi.

Duhovni spremljevalci spremljance spodbujamo k razbiranju Božje volje in prepoznavanju delovanja Svetega Duha, ki je duhovni voditelj spremljevalca in spremljanca. Vodi nas k Jezusu Kristusu, ki želi, da bi imeli življenje v izobilju.

Duhovno vodstvo ali spremljanje omogoča spremljancu človeško in duhovno zorenje, da bi dosegel polno zrelost v Kristusu.
Duhovni spremljevalec torej pomaga hoditi spremljancu po poti razločevanja, poti razbiranja čutenj in misli, da bi lahko prepoznal, kako in na kakšen način mu govori Bog, kateri vzgibi in misli prihajajo od Duha in kateri ne. Brez te modrosti razločevanja notranjih duhovnih vzgibov pravzaprav ne more vedeti, katerim vzgibom naj da prednost. Prav tako pa je nemogoče, da bi izpolnjeval Božjo voljo, če se ne nauči, kako živeti z Bogom, mu prisluhniti in prepoznati njegovo govorico, ki jo Bog rabi samo zanj.

Vsebina duhovnega pogovora
Na kratko bi lahko rekli, da so osnovna vsebina duhovnega pogovora ali dialoga pretekla in sedanja duhovna izkustva. Duhovni pogovor najprej preveri pretekla duhovna izkustva, nato ozavesti sedanja izkustva, da bi potem ob vsem tem našel smer življenja v prihodnosti.
Mnogi želijo natančno vedeti, katere teme se morajo vključiti v duhovni pogovor. O tem je zelo težko govoriti, kajti vanj je vključen ves človek, vse njegovo konkretno življenje, torej vse, kar vpliva na njegovo duhovno življenje in rast le- tega. Podamo lahko samo neki splošni pregled tem oz. področij, katerih se lahko bolj ali manj dotikajo duhovni pogovori, odvisno pač od konkretne osebe ter njenega fizičnega, psihičnega in duhovnega stanja:

Medsebojno poznavanje: splošni opis lastnega življenja na vseh ravneh in področjih. (To je potrebno še posebej na začetku duhovnega vodstva.)
Stanje telesnega zdravja.
Splošno duševno stanje (zadovoljen, žalosten, navdušen, potolažen, potrt itd.). Predvsem je pomembno, da pridemo do spoznanja »zakaj« in da analiziramo njegove globlje motive.
Afektivna uravnovešenost (simpatije, antipatije, prijateljstva, odnosi s starši itd.).
Odnosi z drugimi in prilagajanje drugim (družina, šola, služba, prosti čas, čas razvedrila, družbena angažiranost, župnija, združenja, društva, gibanja ali duhovna občestva itd.)
Ideje in pogledi na splošna življenjska vprašanja (Kaj misliš ti o …? Kako vidiš ti …?).
Uspehi in neuspehi v družini, šoli, službi, s prijatelji …
Napake, razvade in notranja teženja. (Tudi grehi?) Duhovnega spremljevalca pravzaprav ne zanimajo grehi kot takšni, saj duhovno vodstvo ni zakrament svete spovedi. Lahko pa včasih pomagajo globlje razumeti določene težave in stiske, ki jih ima spremljanec. Vendar se je potrebno vedno zavedati, da to ni potrebno vključiti v duhovni pogovor v okviru duhovnega vodstva, kajti le-to ni nujno povezano s spovedjo. Duhovni spremljevalec je lahko vsaka oseba posvečenega življenja ali pa krščanski laik, moški ali ženska), ki ima ta dar in je tudi za to v zadostni meri usposobljena.
Uresničevanje teologalnih kreposti vere, upanja in ljubezni (Zdi se, da smo danes premalo pozorni na krepost upanja). Uboštvo, čistost, pokorščina in tudi druge kreposti.
Pogled na človeka in čut za njegovo skrivnost.
Razumevanje in odnos do Boga, Jezusa Kristusa, Cerkve, Marije, svetnikov itd.

Kako se duhovno spremljanje razlikuje od psihoterapije?
Duhovno spremljanje ni nadomestek psihoterapije, niti ena od variant le te. Pri terapiji človek izpostavi problem, ki se nato rešuje znotraj odnosa s svetovalcem ali terapevtom. V tem primeru se ta dva srečujeta enkrat ali dvakrat na teden za določen čas. Središče duhovnega spremljanja pa ni reševanje problemov in ni usmerjeno v odnos s spremljancem, temveč se osredotoča na odnos do Boga. Navadno se duhovni pogovor opravlja največ enkrat tedensko, najpogosteje pa enkrat na mesec.

Kdo hodi na duhovne pogovore?
Vsak, kdor čuti duhovno lakoto in si želi najti način, kako bi jo potešil. Duhovni spremljevalec lahko pri tem pomaga tako, da pomaga spremljancu zaznati čustva in vzgibe, ki se prebujajo v njem in smer odločanja in nadaljnjega iskanja, ki ga ta nakazujejo. Spremljanec lahko v pogovoru izrazi svoje skrbi, bolečine, veseljem, darove in v njih išče Božje delovanje.
Iskrena želja po molitvi je osnova, ki se predvideva za duhovno spremljanje in v njem omogoča duhovni pogovor. Molitev je glavni vir hrane, ki daje življenju rast v duhovnem smislu.
Preden se odločiš za duhovni pogovor se vprašaj: Ali molim? Ali si želim moliti? H komu molim? Ta vprašanja so značilna za začetno fazo duhovnih pogovorov. V duhovnem pogovoru po vsej verjetnosti ne bo prišlo do najdbe magične formule, ki bi odpravila vse težave, zna pa se občasno zgoditi, da človek s pomočjo pogovora pride do precej globokih uvidov. Vendar je za solidno rast potrebna vztrajna skrb in nega duhovnega življenja.

Kaj se dogaja med duhovnim spremljanjem?
Vstopiš v pogovor in zaupni odnos s svojim spremljevalcem, ki ti pomaga pri razumevanju tvojega duhovnega popotovanja (romanja). Spremljevalec je predvsem nekdo, ki te zna spoštljivo in pozorno poslušati in se pristno zanima za tvoj odnos z Bogom. Njegovo poslušanje ne vključuje sodbe, odprt je za pestrost in globino vsega povedanega in razume, da je resnični duhovni voditelj Bog, ki se spremljancu razodeva.

Kdo je duhovni spremljevalec?
To je navadno človek, ki ima pristno vero, človeško toplino in sposobnost empatije (vživljanja v drugega). Zaveda se lastne duhovne poti, in je tudi sam deležen duhovnega spremstva. Dobro je, če ima spremljevalec solidno zastavljeno teološko in biblično ozadje ter dobro poznavanje duhovnosti in psihologije. Duhovni spremljevalci so opravili določeno formalno izobraževanje za svoje delo in se poslužujejo supervizije, ki jim pomaga pri razumevanju le tega. Spremljevalci morajo spoštovati svetost tega, kar je podeljeno v duhovnem pogovoru in zagotavljati zaupnost. Spremljevalec mora biti nekdo, ki mu lahko zaupaš svojo življenjsko zgodbo.

pripravila s. Ivanka Tadina ŠSFKK